Zgodba o (za)upanju

Od plesa do aerobike

Že od svojega 17. leta se aktivno ukvarjam z gibanjem – najprej s fitnesom in aerobiko, kasneje z vadbo za oblikovanje telesa. Pred tem sem plesala in imela svojo plesno skupino, a me je prometna nesreča preusmerila iz plesa v aerobiko.

Po nekaj letih vodenja vadbenih skupin ter lastnega usposabljanja in izobraževanja se je porodila želja po lastnem fitnes centru. Zato ni naključje, da sem že med študijem – da, študirala sem računalništvo in sem po poklicu inženirka računalništva – na predavanjih, ki me niso posebej zanimala, risala tloris "svojega" fitnesa. Brez viška denarja v žepu sem si upala sanjati, da bom nekoč imela svoj fitnes center.

Takrat še nisem vedela, danes pa vem: zgodba Fitnes centra Megafit se je začela pisati veliko prej, kot sem ga dejansko odprla.

Klic Amerike

Po študiju sem se zaposlila v računalniškem podjetju, ob tem še naprej vodila aerobiko in še vedno sanjarila o nečem svojem. V tistem obdobju je imel prijatelj v načrtu dvomesečno potovanje v Ameriko v sklopu MBA študija. Ko sem poslušala njegovo napoved, se je tudi v meni prebudila želja, da bi obiskala "domovino aerobike in fitnesa".

Leto je bilo 1998, internet še zdaleč ni bil tako razširjen kot danes. Kljub temu sem odkrila, da bo julija tega leta v Orlandu potekal velik mednarodni kongres fitnesa in aerobike. Praktično brez denarja sem se odločila, da bom tam – in tudi bila sem. Do takrat sem potovala le po bližnji Evropi; zdaj sem se – sama – odpravila čez ocean.

Bilo je neverjetno. Fenomenalna izkušnja, ob spominu na katero me še danes prevzamejo metuljčki v trebuhu. Na letalu domov sem sprejela odločitev: edina prava pot zame je aerobika. To sem jaz. Dala bom odpoved in "delala aerobiko".

Rojstvo Fitnes centra Megafit

Ko sem novico sporočila direktorjem, so me presenetljivo dobro razumeli – dogovorili smo se, da še tri tedne ostanem, nato pa odidem po svoji poti samostojne podjetnice. Nisem vedela, kako bom pravzaprav delala ali služila denar. Sledila sem le svojim željam in občutku.

Sprva sem po slovenskih termah uvajala vadbo v vodi, hkrati pa iskala dvorano za aerobiko, veliko približno 100 m². Brez pravega denarja za najem, kaj šele obnovo, me je gnala samo močna in iskrena želja.

Nato je poklical gospod, ki mi je pokazal prostor – in zgodila se je čarovnija. Namesto 100 m² sem najela 700 m² v dveh nadstropjih po 350 m². Že med ogledom sem "videla" celotno zgodbo: fitnes, recepcijo in garderobe v prvem nadstropju, dve dvorani za aerobiko in pisarno v drugem – ter en prostor, za katerega sem takrat rekla le: "Tukaj še ne vem, kaj bo. Nekaj že bo." Kasneje smo vanj postavili solarije.

Lastnik prostora me je vprašal, ali si to res predstavljam. Brez oklevanja sem odgovorila: "Ja." In Vesolje je znova poskrbelo – zaključila se je dolgotrajna odškodninska tožba, prejela sem okoli 40.000 nemških mark. Podpisali smo pogodbo in začeli z obnovo. Napovedala sem odprtje: 8. januar 1999.

Sledilo je obdobje pravih preizkušenj. Mesec dni obnove je požrl ves denar, banka je zavrnila kredit. Na drugi banki sem prvič v življenju napisala poslovni načrt. Po dolgem čakanju je kredit vendarle bil odobren, medtem pa sem opremo naročala brez denarja v roki. Sredi božičnih praznikov mi je banka – po lastnih besedah prva in edina – izdala potrdilo, da bo kredit odobren takoj po praznikih. S tem potrdilom sem nadaljevala z nakupi.

Ideje, ljudje in pomoč so se kar pojavljali. Med njimi gospod Mišo Holbl z Radia City, ki mi je velikodušno pomagal z oglaševanjem – iskrena hvala mu še danes. In 8. januarja 1999 je odprtje Fitnes centra Megafit resnično postalo resničnost.

Zakaj Megafita danes ni več

Leta 2005 sem Megafit prodala. Danes lahko rečem, da sem na neki točki nehala verjeti v svoje sanje – dopustila sem si oddaljiti se od same sebe, morda v želji ugajati partnerju in biti stoodstotna mamica.

A Vesolje je imelo zame drugačne načrte. Znakov je bilo veliko, a jih nisem hotela videti – dokler se ni vse skupaj moralo končati. Skoraj čez noč sem ostala brez vsega in tik pred štiridesetim letom začela znova.

Vesolje me je začelo vračati k sebi – k tisti Manueli, ki je pri devetnajstih izjavila: "Če obstaja Bog in ljudi pošilja na Zemljo z namenom, je mene poslal za fitnes in aerobiko."

Danes spet zaupam

Še vedno sestavljam koščke mozaika, doživljam vzpone in padce. A vedno bolj sem znova tista Manuela, ki si upa sanjati, ki zaupa Vesolju in Življenju. Dan za dnem srečujem ljudi, ki mi pomagajo rasti. Vsem iskrena hvala.

Pred nekaj leti mi je takrat 10-letna hči narisala risbico s sporočilom:

"Sanje se lahko uresničijo! Sledi svojim sanjam! Vedno!" — sporočilo moje hčerke Lare

Naj ti bo vsak dan s sončkom obsijan in neskončno čudeži pretkan.